izpust bele golobice

Draga-i…
Naj ta nežna bela ptica, prosta in svobodna, zapusti našo ljubečo dlan,
da jo njena krila bela poneso na ono stran,
ter oznanijo hvaležnost,
da ljubezen in življenje tvoje, ki ni bilo zaman.
nam ostaja drag spomin in ti golobica bela
ga odnesi do višin.

Draga-i…
tebi v hvaležnost in slovo
naj bela golobica poleti,
odnese žalost naj bridko,
svetal in drag spomin pusti.

Spoštovani.
ob teh trenutkih žalosti našega slovesa,
nas tolaži misel, da vsi tisti, ki jih imamo radi,
nikoli ne odidejo. Ostajajo v naših srcih
in naprej z nami živijo,
v naših mislih, besedah in sanjah.
in to resnico Dragi/Draga
naj ponese ta bela golobica,
tebi v hvaležnost in slovo,
a nam tukaj zbranim v drag spomin.

Dragi/Draga ….
na krilih nežne bele ptice,
ki z naših rok zdaj poleti,
naj k Bogu vzpne se tvoja duša,
da milostno jo nagradi.

Draga/dragi …
Kot na perutih bele ptice, ki z naših rok zdaj poleti,
Nak k Bogu vzpne se tvoja duša, da milostno jo nagradi.
Za nas je težko to slovo a ti ne čutiš žalosti slovesa,
Ker On te kliče na nebo v obljubljena nebesa.

Dragi/draga …
pomlad bo na tvoj vrt prišla
in čakala, da prideš ti
in sedla bo na rožnata tla
in jokala, ker te ni.
belo golobico iz objema bo izpustila,
da ponese nam spomine
na lepe dni s teboj
visoko na višine,
kjer vlada mir, spokoj.

Dragi moji.
Ne jokajte na mojem grobu,
ni me tu, ne spim.
sem v pomladni sapi vetra,
v zimskem snegu se iskrim.
sem sončni žarek v žitnem polju
in drobna kaplja na jesen.
sem bela golobica, ki tiho poletim,
odnesem žalost vam iz src,
svetal in drag spomin pustim.

Dragi/Draga …
telo je omagalo tvoj dih je zastal,
a nate spomin bo za vedno ostal.
ti v naših srcih bivaš še naprej,
objet/a v hvaležnost brez konca, brez mej.
naj veter nam spomine na lepe dni s teboj
ponese na višine kjer vlada mir, spokoj.